(Raz)počena do jedra
Objavil/a katja 8.8. 2008 pod skeri, zelena solata
Včeraj sem prisluškovala, priznam, dvema lupinama. Ena je, že rahlo počena, priznala, da se ji ne da biti več lupinasta. Ta razpoka, da jo žuli in srbi. Ne more se čohljati, sama že ne. Lupina, da jo omejuje in tišči, jedro pa sili na površje. Nekajkrat se je že zaletela v skalo, pa ni in ni počila. Zdaj bi rada temu konec.
“Pa kaj je s tabo, si pač lupina. Nauči se živeti s tem!”, pravi druga.
“Sem probala…vse sem probala. K Velikemu Učitelju sem hodila, da bi me naučil živeti z lupino. Je rekel, da bo sama počila, ko bo čas. Ampak, jaz ne morem več čakati. Tebi je lahko, ti nisi počena!”
“Ah, ko bo čas, bom tudi jaz počila. Do takrat bom pa še naprej veselo lupinila po svetu in se zabijala v skalovje, čez mene bodo hodili in vozili…In ni vrag, da se bom enkrat razpočila!”
Počena lupina je neutolažljivo zajokala (takrat mi je bilo kar malce nerodno, ker sem tako prisluškovala temu intimnemu pogovoru, ampak…še bolj sem našpičila ušesa).
“Lupina, jaz ne morem več, resno. Zaleti se vame, z vsem sunkom, jaz se hočem osvobodit!”
“Ampak, to bo umor! Ne bom se zaletela vate! Kar sama se zaleti nekam!” je jezno zavreščala druga lupina. “Malo ponosa pa le imej, Lupina! Kakšne pa stresaš!”
Potem se je obrnila na špičasti in trdni konici in se jezno odkotalila za vogal. Počena lupina je zaihtela in se zatresla v joku.
“Aaaaah, kaj naj storim! Kdo me bo razpočil? Sama se vendar ne morem!”
Prav v srce me je zabodel njen neutolažljiv jok. Opazovala sem jo, kako se je počasi zakotalila na rob pločnika in skočila na cesto. Najbrž zato, da tam počaka prvi avto, ki bo zapeljal čeznjo.
Počepnila sem za zidom in razmišljala. Kako to, da ne gre k kovaču, ali pa v kakšno restavracijo, tam bi jo lahko nekdo s kleščami odprl in bi se osvobodila…Kaj ji je hudega, saj razpoko že ima, to vendar ne more biti tako prekleto težko, razpočiti se do konca (če si enkrat že počil).
Počena lupina je še vedno čakala na cesti, avta pa nobenega od nikoder.
Potem se mi je posvetilo.
Pobrala sem tisti veliki kamen ob gradbišču (mater, prav šlampasti so bili ti delavci, ki so praznili stanovanje tam zgoraj) in počasi stopila izza skrivališča.
“Khm, oprosti….slučajno sem slišala tvoj pogovor z uno celo lupino…res oprosti, vem, da je precej osebno…ampak, lej, če si tega res tako zelo želiš…te lahko pa jaz razpočim. Tale kamen bi mogu bit dovolj močan, da se raztreščiš…”
Za trenutek je obmolčala, počena Lupinica, potem pa veselo poskočila. Enkrat, dvakrat, trikrat…kar malce se ji je utrgalo od veselja. Sploh ni prišla do sape, ko pa je…je dahnila:
“Juhu, juhuuuu! Jaaaa, raztrešči me!” In je poskakovala naprej, od čistega veselja, predvidevam. Tako zelo je poskakovala, sem ter tja, levo in desno, da je sploh nisem mogla naciljati. En, dva, tri….hop.
Potem pa je kar naenkrat z vsem šusom izza ovinka pridrvela rdeča honda…in zapeljala direktno čez počeno Lupinico.
Odmaknila sem se v zadnjem trenutku, da mi kreten ni zapeljal čez nogo (jaz se pač še ne bi rada razpočila, hvala lepa).
In od majhne počene Lupinice so ostale samo še drobne nerazpoznavne lupinice.
Pobrala sem jedro in ga odnesla domov. Zdaj imam na polički v sobi en lep in nov dekor.
OI
Objavil/a katja 30.7. 2008 pod skeri, zelena solata, MEDIJSKA ČORBA
IO
On je Ivan.
Šokanten je.
Še vedno si nisem opomogla.
Kdo je Ivan?
Zakaj je in kaj hoče? Sploh je?
Čemu verjamem Vanj?
Kaj je Beseda in Misel in kam neki peljejo te stopnice?
Štirinajst nas je bilo tam, tistega usodnega večera. Eden med nami je bil nekolikanj nejeveren, a njegova skepsa je bila zdrava.
Vse skupaj pa se je začelo nekega jutra, ko je bilo tisto razsvetljenje ob sončnem vzhodu, nekje na Tržaški.
Čas je, da se čas obrne. Čas je za spremembo.
Kmalu.
To morate preprosto doživeti. Meni je On Ivan spremenil…
…Življenje.
(ps: ni se mi utrgalo, le nekaj gromozansko velikega se kuha!)
Smrdljivi drek na cesti. Glava v blatu, noga v zlatu….
Objavil/a katja 17.7. 2008 pod Čista Ljubezen, zelena solata
Težka sopara pada na njegove veke in nekam se mu mudi. Še sam ne ve točno, kam in zakaj. Trčil je ob vakuum, ne da se ga odpreti, pa bi moral. Tista ženska tam pri vratih je tako prefinjeno ostra, da kar ne pozabi njenih besed. Le kdo ji je dal to službo? Take bi morali poslati na prisilno socializacijo…že v vrtcu.
V totalni razprodaji je nekoč našel nek majhen zeleni šal, zavil ga je v časopisni papir. Ne ve, komu ga bo podaril. Do takrat naj ostane zavit. Takih zavitih daril ima v predalih še ene par. Pozabil je že, kaj je notri, a ravno v tem je rajc. In navadno se jih da identificirat na dotik. Ali pa tudi ne.
Potem jih odnese s seboj na kakšno rojstnodnevno priložnost, porine v roke ekscentričnemu slavljencu in z razprtimi očmi zvedavo in v polnasmehu čaka na trganje zavitka. Včasih je prav prijetno presenečen, kadar ne ve, kaj je takrat zamotal v papir. Navadno iz polic in predalov pobere ravno tiste, ki so neidentificirani. Tako je pričakovanje še bolj razburljivo.
Zadnjič je recimo - in na tega je resnično že zdavnaj pozabil - porabil trd in pravokoten zavitek. Na otip se mu je zdelo, da je to tista knjiga o džungli. Spomni se, da jo je nekoč motal v papir, lahko da je pristala v tem predalu pod mizo. Papir je malce zguljen, a ga ne bo raztrgal. Teh paketkov nikoli, ampak RES nikoli ne odpira sam. Naj ga odpre tale Norbert, ki mu odnese darilo.
Pa sem usekal mimo, da bolj ne bi mogel. Podaril sem osnovnošolski učbenik za zgodovino. Norbert je naredil izraz, ki ga do smrti ne pozabim.
Ko takole sedim na tej usrani mestni klopci, zapiram oči in se kuliram, se mi med nogami zavrti majhen črn cucek. V refleksu trznem in se zdramim. Malo ščene se poserje kakšen meter stran, lastnika ni videti. Gledam tisti podolgovati rjavi kakec, kako se odlepi od črnega teleca.
Nič krivo ščene vidno olajšano dvigne gobček, nekaj je zavohalo…in krene dalje. Meni nič in tebi malo jo popiha naprej. Drekec pa ostaja prilepljen na asfaltno potko.
Sedim kot paraliziran. Razmišljam, roke so padle in kar ne reagirajo. Sonce pribija direktno v center prebavljene gmote, čez nekaj minut bo malce zasmrdelo. Potem se bo najbrž še nekaj časa kuhal, morda se bo iz njega čisto malo pokadilo, nekdo bi morda celo kanil stopiti nanj, ni namreč ravno na najboljši lokaciji. Morda pa se bo spominek črnega ščeneta tam celo posušil in ga bo odpihnilo nočno vetrovje (dasiravno je za danes napovedana še kakšna nevihta).
Nič, naj še malo razmislim. Nekaj časa še imam, vreme pa tudi ugaja.
Z levo roko iz torbe potegnem cigareto, malce privzdignem rit, da iz zadnjega žepa vzamem zmečkane vžigalice, ki me žulijo, odkar sem sedel na tole klopco. Prižgal bom cigareto in še malce razmislil.
Torej.
Lahko seveda vstanem in drekec s čevljem frcnem tja v travo (kar pomeni, da bi mi znali čevlji zasmrdeti, pa tisto ščene sploh ni bilo moje).
Lahko sedim in kadim čike ter opazujem kaj se bo dogajalo. Morda vanj zagazi kakšna mična gospodična in me spravi v dobro voljo.
Če ne bi bil tako prekleto len, bi morda lahko vzel ta supersonično prehvaljen i-Phone, ki mi ga je zadnjič prinesel izmišljeni prijatelj Senad (v resnici mi je prinesel tudi nova očala, da bo ves posnet material lahko spravil naprej) in drekec abstraktno pofotkal.
Morda pa je najbolje, da zapustim klopco, preden ga zavoham.
Cigaret se je medtem prižgal pri filtru, zato ga frcnem proti drekcu. Še vedno ga zbrano opazujem, s komolci se oprem na stegna in tako glavo še bolj približam fokusu. Nič ne voham, očitno je ščene precej zdravo prehranjeno.
Ura se bliža. Čas bo da krenem, sicer mi bo tista zoprnica povišala dozo.
Drekec se je odločil, da ostane tam.
Počasi se odlepi s klopce in se pretegne.
“Pfuj, jebemti, pa jebene lastnike malih črnih cuckov, ki ne pobirate svinjarije svojih ščenet! Jebala vas debela kokoš in še trije merjaaaaasciiii! A me čujeeete?!”
Nikjer nikogar, očitno ima spet prisluhe. Prividi bi morali po zadnji terapiji zapustiti njegovo glavo.
“Kje si bil, tri minute zamujaš? Takoj v jedilnico, čakajo te.”
Sem rekel, da je ta ženska zoprna. Nima pojma. Ona dejansko misli, da te tablete požrem. Baba naivna. Žrl bom, kar bom jaz hotel. V skrivanju hrane in zdravil v ustih sem bil vedno mojster. Najboljši v letniku.
Še dobro, da sem lep in da so moje oči tako iskrive. In da se dobro kontroliram. In da me je glavna sestra takrat odvlekla v pralnico, kjer sva opravila čisto potiho. Ona je seveda mislila, da me je izkoristila, ubogega psihota. Ha, pa sem jaz izkoristil njo. Prasico. Posnetek je na medmrežju že pravi hit.
Nič mi ne manjka in tale polletni research bo kmalu mimo. Marsikaj mi je jasno, tukaj na odprtem oddleku nimam več kaj snemat. Mislim, da je čas, da me spet malce zaprejo v zaprti oddelek. Samo še očala nataknem, da bom lahko kaj posnel.
Vdih. Izdih. Zdaj je trenutek, glavna sestra me gleda.
“Aaaaaaaaaa….Ubil se bom, zdajle se bom ubil. Norci, sami norci ste! Vse vas bom zastrupuuuu…lihkar ste požrli cianid, kreteni blesavi! Aaaaaaaaa….” Na tleh pristane krožnik, polomljen stol, za roko zgrabi Sonjo, še bolj namedeno od njega.
Pa štejmo. Deset, devet, osem… (sestra že histerizira…)…sedem, šest… (evo, dve opici sta že tu)…pet, štiri…(ja, kreteni, primte me že!)…
“Aaaaaaaaaaaa….jaz sem undercover terorist. Bombo bom vrgu, zdajle jo bom vrgu, zunaj sem jo našu…Lejte jo!!!…..Aaaaaaaaaaa…..”
Dva, ena…nič. Dve močni roki, prisilni jopič. To mi delaj. Pazi na očala.
Zmaga. Gremo na zaprti oddelek.
Crknil mi je procesor…
Objavil/a katja 16.7. 2008 pod ninjas, Čista Ljubezen, skeri
…nekje v glavi, kaj čem.
Malo se mi je skuril (omenjeni procesor) in navadno ga je treba zgolj malo ohladiti. Ne vem, kako vse skupaj doživljajo moji najbližji, menim pa, da se na moj račun tudi malce zabavajo.
Ma, nema veze, procesor je treba umirit in ohladit. Nakulirat, če hočete. And that’s the way I do it these days.
In sem si djala, pa dejmo naredit en eksperiment (ugotovila sem namreč, da se takolele lahko marsikaj samokritično naučim). Gremo probat igrat in pet. Skupaj.
Zgodovina in ozadje eksperimenta: Štiri leta sem se v glasbeni šoli Huga Wolfa v Slovenj Gradcu (začenši v drugem ali tretjem razredu OŠ Podgorje) učila igrati na harmoniko. Suzana Lužnik je bila moja učiteljica. No, priznam, harmonike si takrat res nisem želela igrati. Danes sem za ta štiri leta plačevanja glasbene šole staršem kakopak hvaležna. Ampak, prepričana sem, da - ČE me ne bi vpisali na harmoniko - bi se v tej smeri gotovo bohve kako dolgo izobraževala. Takrat sem si želela klavir, pianino… Prave klavirske tipke od klavirja, ne pa une na harmoniki.
Nja, kaj češ. Sem se pa zato, kadarkoli sem prišla do njega, igrala na klavirju.
Nato pa dolga dolga dolga leta nič.
Eksperiment: preverjamo hitro improvizacijo.
Pogoji: super klaviature v bekstejdžu Vesti. Hvala, ata Jonas.
Data: Magla/po nekajdnevnem vežbanju akordov (sej so totalno simpl), IV. zaporedni poskus.
Malo razumevanja, prosim. Predmet eksperimenta se še vedno uči.
eksperiment 1: prvi del Magle (mogoče mi je kar malo nerodno, ma bom vseeno objavila…, pa sej ste ziher že kaj slabšega slišali…):
-
eksperiment 2: drugi del Magle (katastrofa!):
-
eksperiment 3: tretji del Magle (ta bi lahko preživel kot tak, ampak…sam ta, brez prejšnjih dveh. Če ne bi vmes predmet ekperimenta nekajkrat fušnu):
Rezultat je blazno počasen ritem, nemogoč, pravzaprav. Rabim profesionalca na klavirju. Vokalno vežbo, potrpljenje glasbenikov. Energijo. Svašta.
Ampak gremo dalje.
Če mate kaj časa in dobre volje in obvladate kak ritem inštrument, se mi lahko s tem svojim inštrumentom pridružite v petek, ko bom delala tretji del eksperimentalne nadaljevanke. En super duper glasbenik na trobenti se mi bo - močno upam - pridružil. Še čakam potrditev…
Na mail.
No, skratka. Samokritično opazovanje eksperimenta je bilo dobra lekcija. Gremo dalje. Tole je neuspeli poizkus. Jebiga. Velik treninga bo treba.
Testni demo
Objavil/a katja 14.7. 2008 pod Čista Ljubezen, personalno in avtorsko, Glasba
Bil je malo eksperiment. Malo zato, ker probavam ustvarit demo za…Jazzinity. Manjka marsikaj. Luka in Šiš sta ustvarila atmosfero, malo smo se sklenili in raztuhtali (bilo je dolgo in prijetno popoldne) in tole je nastalo.
Ne pretiravajmo, tole je suh demo, zajebano je pet brez ritmične spremljave. Ajde, ampak - kar sem rekla, sem rekla.
Okej (zdaj mi manjkajo samo še saksofonist, pianist in bas…nekaj simple…):
Nekje, nekako, nekoč…(pa tudi če ne)…
Objavil/a katja 5.7. 2008 pod skeri, Petkovi zadetki
In točno tole mi je nekdo danes poslal, pa me je ob tem prav streslo (prav naježila sem se):
There’s a place for us
Somewhere a place for us
Peace and quiet and open air
Wait for us
Somewhere
There’s a time for us
Someday a time for us
Time together with time to spare
Time to learn
Time to care
Someday, somewhere
We’ll find a new way of living
We’ll find a way of forgiving
Somewhere
There’s a place for us
A time and a place for us
Hold my hand and we’re half way there
Hold my hand
And I’ll take you there
Somehow
Someday, somewhere.
(Leonard Bernstein and Stephen Sondheim)
Zdaj sem si jo še zavrtela in sem se spomnila.
Ah, kako čas vse prenese…
(Sploh pa Tom Waits.)
Ne daj se, Ines…
Objavil/a katja 28.6. 2008 pod Petkovi zadetki, Glasba
Tista misel se mi je dolgo podila po glavi, že zelo dolgo. Jasno mi je bilo, da se bo to nekega dne zgodilo, da se temu ne morem izogniti. Zadelo pa je kot fakina gromozanska kepa toče drevi, ko sem nemočno opazovala mojega saksojčka pred bajto.
In se je zgodilo, kar samo od sebe. Po neverjetni aklimatizacijski dobi, fazi tuhtanja in neprespanih noči (zgolj fraza), neskončnih kemičnih reakcij in bežnih prebliskov. V vsakem zbližanju je točka g, v vsaki kemiji je vrhunec. Ljudje smo nemočna bitja, bebci, če hočete.
In ker je prav tako, da vam ni nič jasno in da določene besede pač ne potrebujejo epiloga, pa sredinočna razmišljanja kar sama od sebe posrkajo labirinte misli, konfuzijo cigaretnega dima in potrebo po še. Sočne, masne in privlačno lepljive misli si pot vedno utirajo navzven, na prostost. Treba vas je zmesti.
Koliko gramov občutljivosti sem pridobila, ko sem se prepeljala skozi Bosno?
Kako daleč je segla roka, ki je potrepljala spomine na morijo in tisto sredo, ko je najprej umrla babica. Spomin na junijsko vročino, pa bizaren pogrebni sprevod, ki so ga na šmarškem pokopališču preletavala letala. Gledala sem mati, kako v črnem brez besed hodi po razgretem makadamu popoldanskega sonca in tiho ihti. Rada je imela svojo mamo.
Meni je bila predaleč.
In vedno znova me pretresejo te njihove zgodbe. Realne v našem nerealnem svetu.
Seveda ljubim. Ljubezen je neukrotljiva in noben gnev ji ne more do živega. Ne gre, če ljubiš, potem ljubiš.
Ne prižigam se na on in ugašam na off. Pragmatizem mi je tujek in beda, racinonalisti me odbijajo. Emocije so del življenja in vsakič ko mi jih kdo zatira, me izgublja. Boleče, ampak svobodno se odlepim, pa če je še tako privlačen. Ne bom rekla, da so jih zjebale mame, zjebali so se sami. Vsak si svoj film dela sam.
Da, prav imaš. To si zaslužim. Nič manj kot to.
(Nema veze sad, pssst, sve če bit samo još gorije. Ti samo šuti…pusti, nek te nosi reka…)
Bon Voyage, male ninje…
Objavil/a katja 11.6. 2008 pod ninjas, Čista Ljubezen, zelena solata
Najprej je pozvonilo, ko sem bila ravno sredi umivanja zob. Na brzino sem poplaknila in odskakljala nizdol.
“Dan…po mucka sm pršu…”
Fak. Šit. Ne, no. A že?
“Ja, veste, lih se odpravljam domov…ga bom kr zdele odpelau. Pa bova kmal doma.” (gospod je oče naše sosede iz vrste hiš tu zraven in prav uredo gospod je)
Hiter tok misli. Joe, pa ravno ti greš prvi. Nisem se uspela posloviti, pred pol ure sem priletela domov. Moj mali Joe Satriani.
Eh, jebeš patetiko. Na take lušne živali se ne gre navezati. A kaj čem, ko pa je ljubezen eno tako neubogljivo čustvo.
“Pejte kr z mano…”
Ustavila sva se na vrtu. Mali kekec je navihano krožil med nogami. Samo poslovim se še, pa ga odnesite…
“Kje si, Joe?…Pridi, zdejle boš šel pa na lušno”.
Dvignila sem ga, to malo nebogljeno in nič zavedajoče se bitjece, ki sicer že sam je in kaka in lula…in ga pritisnila v naročje. Za nekaj trenutkov me je spreletela tista čudna žalost in - seveda se je to zdelo samo meni, pa bom vseeno zapisala - prisegla bi, da je bilo nekaj žalostnega tudi v njegovih očeh. In kako na mestu - eno oko je imel solzno (nabrž je treščnil v kako vejo ali kaj podobnega), kot da bi jokal, revše.
Striček je razprl home-made kartonasto vrečo in vanjo sem ga spustila iz svojega naročja. Ni se upiral, s svojimi lušnimi modrimi učki me je pogledal in po mačje rekel: “Kva se cmeriš, baba… Js bom čez eno uro že sam svoj gospod in stregli mi bodo spredaj in zadaj, he. Pa prit me kaj pogledat…”
In kako prav je imel, Joe.
Potem sem pred slabo uro v poseben paketek zapakirala še dve mucki. Kdo ve, morda sta Fiti in Faldi, imena bosta že dobili. Ena je huda zverinica, požrešnica in divjakinja. Druga je njeno nasprotje. A se odlično ujameta, zato sta zdaj že na poti na mojo ljubo koroško grudo. Na kmetiji jima ne bo nič manjkalo, le traktorjev in avtov (in pijanih kretenov) naj se čuvata.
Seveda sta iz prenosne hiške, ki sem jo položila na sovoznikov sedež, takoj splezali. Pravzaprav sta čisto po divje raztrgali karton in v koperfildovskem slogu (že med potjo do brata) pokukali ven. Mati ino oča ju bodo že ukrotili na poti domov, sem pomislila in kar nasmehnilo se mi je, ko je avto odpeljal proti novemu mačjemu domu. Rešeno. Ni mi bilo tako težko kot ob slovesu s Satrianijem.
In tri male Ninje so tako dobile nov domek. Stivi, drobna mačkica (za katero pa bo morda jokala naša Polona), ki zdaj zbegano išče sestrici in bratca, bo pri nas ostala še par dni. Potem pa jo pride iskat Tinka Pobalinka. To pa je bila ljubezen na prvi pogled, zato me za Stivi niti najmanj ne skrbi. Tudi njej ne bo hudega.
Ah, te naše male živalice. Sem vedela, da mi bo hudo.
Moj mali Joe Satriani…
Objavil/a katja 30.5. 2008 pod Čista Ljubezen
Z Davidom sva imela foto sešn. Ker vem, da obvlada in ker sem zares rabila dobro fotko.
Odlično je opravil (sori, David, ker sem malo po svoje obdelala tidve fotki), hvala cimer!
Lepo je na vrtu in štirje mali mački že zvedavo raziskujejo okolico. Tale je moj ljubi, najbolj mi je prirasel k srcu.
(foto: David Haskaj)
Ko mi je zjutraj ta Ninjin prvorojenec grizljal boso nogo in krempljal po njej, sem ga oimenila - poslej bo zame Joe Satriani. Stivi Wonder, Fiti in Faldi so sicer ravno tako ljubi, da o materi ne govorimo…a Joe, on je posebnež. Posebneži pa so moja šibka točka…
(foto: David Haskaj)
Težko mi bo, ko bo našel nov dom.
Kratek epilog.
Objavil/a katja 27.5. 2008 pod zelena solata, Nedeljski zadetki, Sobotni zadetki, Petkovi zadetki, šmorn
Oni dan, malo pred vsem tem kičastim pompom okoli Evrovizije je moralo biti. Po dolgem dnevu in hipersenzibilnem večeru sem se ustavila na hladni klopci fensi avtobusnega postajališča pri Nami. Okoli tretje jutranje je moralo biti, trola bi lahko brzčas pripeljala. Pa je ni bilo od nikoder. Nikogar nikjer, le ultra doza nočne Ljubljane, z vsemi redkimi primerki človeške vrste naokoli.
Tako sedim nekaj časa, ko se končno od nekje prikaže še nekdo, ki izgleda kot potencialni potnik Ljubljanskega potniškega prometa. Kul, pomislim. Končno nekdo, potemtakem bo trola vsak hip tu.
Moški, okoli trideset let, v beli bundi, temnomodrih športnih hlačah in supergah. Športni tip, bi rekla. Sprehodil se je mimo mene, počasi, do semaforja nekaj metrov stran, se ustavil in prižgal cigareto. Seveda sem ga opazovala, kaj pa naj človek sredi noči, premražen do kosti in v napol budnem stanju?
Morda je začutil moj pogled, se hipoma obrnil in stopil k meni.
“Izvini…greš morda na Vrhovce?”
“V bistvu ja…po Cesti na Brdo…”.
“Pol greva loh skupi na taksi..si malo deliva strošek…a si za?”
Za trenutek sem pomislila. In ugotovila, da je ideja več kot na mestu.
Poklical je taksi, dolgo je moral pojasnjevati dispečerju, vendarle je govoril v polomljeni srbohrvaščini. Tako, simpatično. In rekla bi, da je bil tudi za njim precej naporen dan.
Ustavila sva se pred Globalom, tam se je dogovoril. Ugotovila sem, da mi srbohrvaščina sploh ne dela težav, kot ponavadi. Klepetala sva o tem, kako sva preživela večer. Prav zadebatirala sva se, pravzaprav, o nočnem življenju v lepi naši prestolnici. Kot da se poznava že dolgo. Navdušeno mi je opisoval lokacije, ki jih je ta večer zamenjal in ljudi, ki so bili ta večer v njegovi družbi. Tak prijazen obraz je imel. In šele po kakih petnajstih minutah sva se predstavila. Oba začudena, da nisva tega storila že prej.
Pripeljal je taksi. Gentlemensko mi je odprl vrata, me pogledal in rekel:
“Dons jest častim”.
Nisem utegnila ugovarjati, niti se mi ni zdelo, da bi morala. Sedla sem v taksi in pozdravila šoferja. Usedel se je spredaj, zraven voznika. Še preden sem utegnila reči karkoli, sta se moška tiho spogledala in se pozdravila.
“To mi je drug…”, se je obrnil moj znanec in se mi nasmehnil. Čisto skulirano, kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega.
Oba sta gledala naprej, voznik z eno roko na volanu in moj znanec z rokami v naročju. Nekaj minut je bilo vse tiho, nato pa sta pričela kramljati. Tako kot že dolgo nisem videla kramljati ljudi. Neko spoštovanje je bilo čutiti med njima, ko sta na hitro in površno izmenjala svoji zgodbi.
“Pa, da. Čakaj, dve leti…Ti si iz Beograda? Iz katerega konca mesta?”
Potem je moj znanec povedal svojo zgodbo. Površno, zgolj toliko, da je nekaj povedal o sebi. Nisem razumela, malce je stišal glas, ko je govoril o konkretnih ljudeh. Ne vem, kaj je rekel, da počne, niti me to takrat ni zanimalo. Zlezla sem v dve gubi zadnjega sedeža in molče poslušala. V tistem trenutku se mi je to zdelo najbolje (vmes sem, jasno, razložila, kje izstopim, saj nisem neumna…).
Skorajda z odprtimi usti sem poslušala, kako se pogovarjata o slovenskih politikih, pa o brhkih Slovenkah, pa o tem kakšna evrovizijska norija bo kmalu v Beogradu. En tak balkanski šarm sta izžarevala, tako iskreno sproščena sta bila. Pomislila sem, kakšna neki je njuna skupna zgodovina, kaj neki sta doživela skupaj…in molče poslušala dalje. V avtu je postalo tako prijetno toplo in domače, da bi se kar ugreznila tja noter.
Potem je avto ustavil in na hitro smo se poslovili. Ko sem hotela plačati svoj del poti, me je moj znanec pogledal, se nasmejal in rekel, da ni niti govora o tem. In da je vesel, da sva se srečala. Da naslednjič častim pijačo. Skomignila sem z rameni in se ga narahlo dotaknila. Oba sta se nasmehnila, verjetno nista pričakovala mojih besed:
“Fanta, tole je bilo fantastično. Najlepša hvala, obema. Super sta.”
Pomahala sem jima in odkorakala po ulici. Po daljši poti do hiše, da vse skupaj sfiltriram. En tak neopisljiv občutek me je navdal, ena tistih zgodb v dnevu, ki ti da misliti. Nič posebnega se ni zgodilo, pravzaprav. Sta mi pa tadva človeka definirala tisto hladno jutro. In ko sem legla v toplo posteljo, sem dobila občutek, da moram to zgodbo nekomu povedati.
